Zasilni pouk se je pričel že v prvih desetletjih 19. stoletja. Po letu 1818 je kar v svojem stanovanju učil Josip Erker. Ker je hkrati vodil gostilno je pričel šolo zanemarjati. Leta 1832 so mu prepovedali nadaljni pouk. Na njegovo mesto je prišel Jože Durfeld, župan, ki je učil šest let (1837 – 1843) in Erkerjev sin Josip, ki je učil od leta 1843 do upokojitve leta 1895. Poleg njega so poučevali še: Anton Berčič, Miha Kokošinek (1861), Anton Junec (1886 – 1868), Franc Lunder (1868), Martin Ravnikar (1859 – 1861), Leopold Suhadolnik (1863 – 1866), Josip Vončina (1869), Janez Per (1869 – 1871) in Anton Kratochvil (1871).

Zasilna šola se tu omenja že leta 1820 kot enorazrednica, ki je postala javna od leta 1843 – 1849 in še vse do leta 1858 v zasebnih hišah. Leta 1860 je bila šola že zidana kot dvorazrednica, ki je leta 1881 postala trirazrednica. V tem času je poučeval Josip Erker ml. pomagala pa sta mu Jože Wittreich in Alojz Erker. Leta 1890 je postala šola štirirazrednica, 1906 petrazrednica in leta 1936 šestrazrednica. Do leta 1919 je bila šola ultrakvistična z nemškim učnim poukom, na kar je bila z odlokom preurejena v dvojezično. Od 1919 do 1939 so bili našoli 3 nemški in 3 slovenski oddelki. Leta 1896/97 se je poučevala že slovenščina kot obvezni učni jezik.

Poslopje je bilo leta 1911 dozidano. Velikega dobrotnika je šola našla v domačinu Štefanu Erkerju, ki je kot trgovec na Dunaju šoli zapustil veliko vsoto.

Prva slovenska prireditev je bila na šoli v letu 1926. Na šoli so pučevali do leta 1936 razen enega samo učitelji nemške narodnosti.

Leta 1940 je bila šola šestrazrednica s petimi slovenskimi oddelki in enim nemškim. Med 2. Svetovno vojno je šolsko poslopje služilo vojski, pouk je potekal v prvem nadstropju. Konec leta 1945 so delovali trije oddelki (od 1. do 7. razreda). Od leta 1947 delujejo štiri oddelki, od 1951 pet oddelkov, od 1958 šest oddelkov, od 1959 pa že kar 8 oddelkov (vsi razredi so bili samostojni). Število oddelkov kasneje niha med 5 in 8 oddelkov.

Leta 1963 šola ni bila več samostojna, ampak podružnica OŠ Jože Šeško iz Kočevja.

Leta 1966 se centralni šoli Mirko Bračič in Jože Šeško združita v OŠ Kočevje.

V šolskem letu 1990 – 1991 postane šola popolna osemletka in je podružnična šola OŠ Zbora odposlancev Kočevje.

Od leta 1992 deluje kot samostojna osnovna šola OŠ Stara Cerkev.


Viri:
Šolska kronika
Referat o šolskih občinah na Kočevskem v letu 1936 (Arhiv inštituta za narodnostna vprašanja)
Zbornik za zgodovino šolstva (Šolski muzej 1992)
Nova pot št. 7-9 (1969) Zgodovina šolstva v Kočevskem okraju (Etbin Bojc)