Tudi letos je družboslovno naravoslovno društvo Naša zemlja razpisalo literarni, likovni in fotografski natečaj. Letošnja tema je bila – Moja varnost. Torej varnost v vseh oblikah v prometu, na spletu, doma, v šoli, na ulici, med igro, med športom, na treningu in še kje. Nagrajenke letošnjega literarnega natečaja so:
- Nina Omerza in Živa Štajdohar, ki sta prejeli srebrno priznanje in
- Zala Papež ter Zara Vovko, ki sta prejeli zlato priznanje.
Nagrajene literarne prispevke deklet si lahko prebere v nadaljevanju tega članka.
NAPAD MEDVEDA
Lanskega aprila sem šla med velikonočnimi prazniki popoldan ob pol treh jahat v Dolgo vas k moji učiteljici jahanja Suzani. Pri njej se učim jahati že štiri leta. Nad jahanjem sem se navdušila, ker so mi konji lepe živali. Z učiteljico jahanja sva se tokrat odločili za dveurno ježo po gozdu. Odpravili sva se po gozdni poti, ki se vzpenja proti proti Mestnemu vrhu.
Po desetih minutah jahanja sva srečali medvedko, ki je zelo hitro tekla do naju. Prišla je med oba konja in ju napadla. Moj konj je ponorel in me vrgel s sedla, priletela sem med skale, na srečo sem kot vedno imela čelado. Učiteljica je prišla hitro do mene, a medvedka se še ni odmaknila, potem je pritekel učiteljičin pes in pregnal medvedko. Po padcu nisem mogla vstati, saj mi je bilo zelo slabo. Učiteljica me je odpeljala iz gozda do bližnjega travnika in poklicala mojo mami. Na travniku nismo bile same, saj je bilo tam še nekaj drugih ljudi. Opozorili sva jih, da naj se ne približujejo tistemu delu gozda, saj je tam medved. Medtem sem opazila, da se mi je med padcem uničila črpalka za sladkorno bolezen.
Kmalu je prišla mami in me odpeljala domov. Od doma smo se odpravile na kočevsko urgenco, a je bila poškodba prehuda in precej resna, tako da sem morala na urgenco v Novo mesto. V novomeški bolnišnici sem ostala štiri dni. Moja poškodba je bila resna in zlom roke komliciran, tako da sem spet morala zamenjati bolnišnico. Poslali so me namreč v Ljubljano, ker so novomeški zdravniki povedali, da ne znajo operirati tega zloma oziroma da imajo s takimi poškodbami v Ljubljani več izkušenj. Povedali so mi, da so v Ljubljani našli pravega kirurga, ki bo to znal operirati. Po štirih dneh čakanja so me v Ljubljani le operirali in operacija je trajala celih osem ur in je uspela. Po operaciji sem imela junija še 14 dni fizioterapije v Dolenjskih Toplicah.
Po napadu je moj oči je poklical učiteljico jahanja in ji rekel, da naj prijavi napad policiji, da bodo ljudje vedeli, da se tam giblje napadalni medved. Medvedko so iz varnosti odstranili, saj nisem bila edina, ki me je napadla. Zdaj je od dogodka minilo že eno leto in roke še vedno ne morem popolnoma stegniti in še vedno imam velik strah pred gozdom in medvedi.
Sem pa letos spet doživela bližnje srečanje z medvedom. Stanujem v Bregu ob reki Rinži. Ko sem pred kakšnim mesecem odhajala zjutraj na šolski avtobus, sem ga spet zagledala. Stal je na drugi strani reki, jedel in ni me videl. Od njega sem bila oddaljena kakšnih 50 metrov, vmes je bila še reka, a občutki ob tem niso bili prijetni. Spet me je preplavil neprijeten občutek kot takoj po nesreči, pa še strah me je postalo. Kar otrpnila sem. Poklicala sem mami in odpeljala me je na avtobusno postajo, čeprav imam do tja le minutko, če grem peš.
Moj oči je ugotovil, da sem očitno pravi magnet za medvede.
Letos se veliko govori o tem, da je v Sloveniji preveč medvedov. Baje naj bi jih bilo okrog 1000, Slovenija pa jih prenese le okoli 800. Kar je več kot to, je za prebivalce že nevarno. Še posebej nevarno je, če se približajo človeškim bivališčem. Lepo je sicer živeti v neokrnjeni naravi, v gozdovih, kjer prebivajo tudi zveri. Zdi pa se mi, da je potrebno najprej poskrbeti za varnost ljudi, ker bližnje srečanje z medvedom res ni prijetno.
Zala Papež, 7.a
SKRIVNOSTNI KOMBI
S sestrico Vito sva se zjutraj odpravili v šolo peš. Stanujeva v kraju, kjer je tudi najina šola in do šole imava kakšnih deset minut. Preden sva stopili na ulico, sva pogledali na cesto. Prihajal je kombi. V njem sva videli fanta, ki naju je z zanimanjem opazoval. Nikoli prej ga še nisva videli in sva vedeli, da ne živi v naši vasi. Kombi se je ustavil in fant je izstopil. Nato je stekel po cesti. Čez nekaj časa sva videli rdeče-zelen kombi. V njem je bil isti moški, kot sva ga videli v prvem kombiju. Odpeljal se je mimo, kmalu pa se je pripeljal nazaj s prijateljem. Ustavila sta se pri baru in šla na pijačo.
Ta dogodek se je ponavljal vsako jutro. Čez en teden je šla Vita, ki je tretješolka, sama v šolo, jaz pa sem šla v šolo malo pozneje. Vito sta fanta ustavila pri baru in ji ponujala bonbone in prevoz. Potem sem prišla jaz in sva zbežali do šole. Ko sva šli čez prehod za pešce, naju je skoraj zbil avto, saj v naglici in hitenju nisva pogledali levo in desno. Doma smo se s starši pogovorili o dogodku. Rekla sta, da z neznanci ne smemo govoriti, sprejemati daril ali pa vstopiti v neznani avto. Naslednjega jutra je šla z nama v šolo mami, spet so bili tam neznanci, a jima je povedala svoje. Od takrat ju nisva več videli.
Živa Štajdohar, 6. a
KRAJA
Bil je navaden dan. Zjutraj sem normalno vstala, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Ko sem prišla iz šole, sem si pripravila torbo za trening. Ob 16h me je oči odpeljal na odbojko. Odbojko namreč treniram že nekaj let, in sicer v Odbojkarskem klubu Kočevje. Rada hodim na treninge, ker se tam zabavamo, družimo, pridobivamo nova znanja s področja športa.
Po tokratnem treningu sem tako kot običajno odšla v garderobo. Tam običajno pustim stvari. Garderobo zadnji vedno zaklene in ključ prinese v telovadnico. Vse je bilo normalno, do trenutka, ko sem opazila, da mojega telefona ni nikjer.
Vsa dekleta so že odšla, razen jaz in moji dve prijateljici. Tudi onidve nista našli svojih telefonov in denarnic. Ugotovila sem, da tudi mojega denarja, ki sem ga imela v denarnici ni nikjer. Bile smo preplašene in jezne, saj nismo vedele, kaj sledi. Očitno nekdo ni zaklenil garderob in zgodilo se je tisto, kar se ne bi smelo.
Takoj smo s starši odšle na policijsko postajo in policisti so takoj ukrepali. Natančno so nas izprašali. Počutila sem se neprijetno. Morale smo povedati točne podatke o telefonu in koliko denarja smo imele v denarnicah.
Policisti so takoj ukrepali in začeli s preiskavo. Naši starši so policistom pomagali tako, da so pogledali lokacijo naših telefonov, a jih niso izsledili, ker so bili telefoni izklopljeni.
Po nekem času so policisti izsledili storilca in ta je priznal svojo krajo. Povedal jim je, da so telefone prodali naprej, prazne denarnice pa vrgli v reko Rinžo. Policisti so storilca preiskali in ugotovili, da je že večkrat kradel. Ukradenih stvari seveda nismo nikoli dobile nazaj. Šlo je za kar veliko vrednost, saj so danes telefoni dragi, pa tudi denar je bil iz moje žepnine.
Kaj sem se iz te zgodbe naučila o svoji varnosti?
Svet je pač tak, da je treba najprej poskrbeti za svojo varnost. Vedno in povsod je treba imeti odprte oči, kajti nepridipravi so povsod. Moja naivnost in naivnost mojih prijateljic nas je drago stala. Ostala sem brez telefona, ostal pa je slab občutek. Od takrat naprej vedno poskrbim, da jih spravim na varno.
Zara Vovko, 7. a
ROLKA
Letos aprila sem se s prijatelji odpravila na šolsko igrišče pri šoli v Stari Cerkvi. Eden izmed mojih prijateljev je s seboj na igrišče prinesel rolko. Na začetku se je na njej peljal samo on, potem pa jo je dal še meni. Mikalo me je, da bi jo preizkusila. Malo pa me je bilo strah, saj sem se le enkrat peljala z električnim dvokolesom in mi je bilo čudno že na njem. Ampak opogumila sem se in si rekla: »Nina poskusiti moraš, ne boš zdaj taka strahopetka.« Ko sem stopila na rolko, ni bilo tako grozno kot sem si mislila. Lovila sem ravnotežje in kar dobro mi je šlo. Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko sem se že kar uspešno peljala na rolki, sem se ustrašila cerkvenih zvonov, ki so nenadoma glasno začeli zvoniti. Bil je ravno čas večerne maše. Zvonovi so se oglasili tako nepričakovano in glasno, da sem kar poletela v zrak in na tla. Malo me je bolela roka, ampak ni bilo nič hujšega. Seveda sem požela smeh svojih prijateljev, kar jim nisem preveč zamerila, ker je bila situacija celo meni zelo smešna. Da te v zrak požene cerkveni zvon. Smešno!
Po tej izkušnji sem prišla do zaključka, da sovražim rolko. Lahko bi se sicer poškodovala in ko sem o tem dogodku povedala doma, je bilo prvo vprašanje, če sem imela zaščiteno glavo. Čelade seveda nisem imela, pa bi bilo najbrž res dobro, da bi si jo nadela. Ampak na rolki pa res ne bom imela čelade, pa še prijatelji bi se mi smejali. Pa sem spet poslušala mini predavanje o lastni varnosti. Oči je zaključil, da bi se lahko hudo in resno poškodovala in obljubila sem, da na rolko ne stopim več, če pa že, pa s čelado na glavi. No, saj če iskreno pomislim, imata starša vedno prav. Varnost je le na prvem mestu in tokrat sem jo dobro odnesla.
Nina Omerza, 7.a
Vsem nagrajenkam čestitamo.
Gabrijela Pohar
mentorica novinarskega krožka
