Sredi septembra sem s svojo sestrično obiskal sorodnike na Norveškem. Živijo v kraju Drammen , to je večje mesto s 66000  prebivalci, ki leži 40 km od glavnega mesta Oslo.

Prvič sem se peljal z letalom, malo me je bilo tudi strah, ampak vseeno je bilo zelo razburljivo. Letela sva z Dunaja. Na Norveško sva letela dve uri. Od letališča v Oslu do mesta, kjer bivajo, smo se vozili še eno uro.

Seznanil sem se s sorodniki in njihovimi prijatelji. Moja sestrična dobro govori norveško, ker je tam eno leto hodila v šolo, tako da s sporazumevanjem nisem imel težav. Sicer pa sem govoril predvsem angleško in s sorodniki hrvaško.

Že takoj ob prihodu smo odšli na nogometno tekmo, ki sta jo imela moja norveška prijatelja.  Presenetilo me je, da so na Norveškem skoraj vse hiše bele in lesene. Hiša, v kateri sem bival, je bila dvonadstropna in v drugem nadstropju je imela izhod na travnik.

Imel sem priložnost, da sem lahko obiskal tudi norveško šolo. Obiskal sem 5. razred osnovne šole. Šola je zelo velika. Z menoj je šla sestrična, da mi je lahko prevajala. Ko sem prišel, so norveški sošolci imeli šport, igrali so se na igrišču. Ko smo šli v razred, mi je bilo nenavadno, da si niso obuli copat, ampak so v razredu kar bosi. Oblačila in čevlje so pustili pred razredom. Sedel sem v drugo vrsto k norveškemu prijatelju. Pri uri smo si najprej ogledali filmček o odnosih med ljudmi in se potem pogovarjali o tem, zakaj na ulici ne pomagamo, če so drugi v stiski. Sestrična mi je prevajala, kaj so povedali moji vrstniki. Vsi so se strinjali, da bi bilo treba ljudem v stiski pomagati. Če so učenci želeli kaj povedati, so dvignili roko in učitelj jih je poklical. Bili so zelo vljudni.

Odmore običajno preživljajo na prostem. Učitelji učilnice zaklenejo in dnevno aktivnost učenci preživijo na svežem zraku, kjer se igrajo in družijo. Tisti dan, ko sem bil v šoli jaz, je preveč deževalo in učitelj se je odločil, da ostanemo v razredu. Med odmorom so bili lahko izjemoma na računalnikih, igrali so družabne igre, risali, nekateri pa so igrali šah.  V šahu sem premagal vse učence, razen učitelja. Z učiteljem sem se dogovoril, da pridem v šolo še enkrat. Malico si morajo učenci v šolo prinesti sami.

Naslednjič sem bil pri uri matematike. Učili so se računanja z decimalnimi števili. Ostal sem pri njih še med odmorom. Odmor je trajal 15 minut in  učenci so odšli na igrišče.

Za vikend smo odšli v Rauland, kjer imajo norveški prijatelji leseno hiško, ki je imela na strehi travo. To me je zelo presenetilo. Travo imajo na strehi za zaščito pred mrazom. Tam smo se kopali v jakuzziju, ki je stal na prostem, zunaj pa je bilo hladno, 4 stopinje celzija. Šli smo tudi na pohod na okoliške hribe.

Na Norveškem sem si ogledal tudi letalnico v Vikersundu. Do vrha sem prehodil 2500 stopnic. Na njej so smučarki skakalci dosegli rekord 250 metrov.

Pot nazaj v Slovenijo je trajala kar dolgo. Najprej sva letela v Gdansk na Poljskem, nato pa še na Dunaj. Z Dunaja sva se v Ljubljano vrnila s kombijem podjetja  Igoline.

Moja norveška pot  mi je bila zelo všeč in želim si, da bi tudi norveški prijatelji prišli v Slovenijo in obiskali mojo šolo, Osnovno šolo Stara Cerkev.

MAJ KRIZMANIČ, 5.r.

Članek je bil objavljen na spletni strani časopisa e-utrip in v tiskani izdaji decembrske številke Kočevar, ker pa se nam zdi Majeva  izkušnja tako posebna, smo jo objavili tudi na šolski spletni strani.

Novinarski krožek

(Obiskano 151 krat, Število ogledov danes: 1)