V soboto, 11.5.2024, smo se učenci in mentorice treh osnovnih šol iz Kočevja in okolice (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev) odpravili na planinski pohod v Julijske Alpe. Tokrat smo imeli izbrana dva cilja pohoda in sicer Blejsko kočo, ki se nahaja na 1633 m (za mlajše planince) in vzpon na Debelo peč, ki je dvatisočak (za starejše planince). Na pot smo se odpravili ob 7. uri zjutraj, za vožnjo do cilja pa smo tokrat potrebovali kar tri ure.
Izhodišče pohoda je bilo v Pokljuških gozdovih, malo naprej od Rudnega polja, v Rupi. V Izhodišču smo se razdelili na dve skupini po 17 oz. 18 planincev v vsaki, skupini pa smo spremljale 3 učiteljice – mentorice in gospa Zinka iz PD Kočevje. Mlajši planinci so se po nezahtevni, vendar daljši poti odpravili do Blejske Koče, kjer so pomalicali in počakali na skupino starejših planincev, ki se je med tem odpravila do vrha Debele peči.
Debela peč je 2014 m visoka gora, ki se z ene strani strmo dviga nad dolino Krme, na drugo stran pa se zložno spušča proti prostranim Pokljuškim gozdovom. Z vrha, na katerem sta žig in vpisna skrinjica, se nam odpre lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp in Karavank, ob lepem vremenu pa tudi Kamniško Savinjskih Alp.
Pot na Debelo peč se je precej strmo vzpenjala, kljub temu, da smo bili na položnejši stani gore, na kamnitem delu poti pa smo celo morali uporabiti svoje plezalne sposobnosti, da smo se prebili preko skal. Na platoju tik pod vrhom nas je pričakal tudi sneg, v katerem smo prečili dve ali tri strmine in potrebno je bilo paziti na vsak postavljen korak. Tokrat so bili starejši planinci kar izzvani, moram pa pohvaliti tudi dva ali tri malo mlajše, ki so suvereno držali tempo s starejšimi.
Na vrhu hriba smo pomalicali in se po krajšem počitku po isti poti vrnili do Blejske koče, kjer smo naredili čudovito fotografijo ob napajališču v obliki srca. Vreme nam je dobro služilo in tako, kot je bilo srčkovo napajališče polno vode, so bila tudi naša srca polna ponosa, da smo zmogli zahtevnejšo pot in sreče, ker smo v Planinski dnevnik lahko vpisali goro, ki je višja od 2000 m.
Povratek z avtobusom je bil krajši, kot pot do našega izhodišča in v Kočevje smo se, živi in zdravi, vendar zelo utrujeni, vrnili okoli 19. ure zvečer.
Julija Valentić, vodja planinskega krožka OŠ Stara Cerkev
