Pohod po nanoški planoti-planinski krožek

PLANINSKI KROŽEK

POHOD PO NANOŠKI PLANOTI DO VOJKOVE KOČE

NANOS (1240 m)

V soboto, 5.4.2025, smo se učenci in mentorice treh osnovnih šol iz Kočevja in okolice (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev) ob 7. uri zjutraj z avtobusom odpeljali proti Primorski. Končno nam je bilo vreme naklonjeno, da smo se lahko odpravili na pohod po Nanosu. Kljub koledarski pomladi nas je najprej presenetilo mrzlo jutro, vendar smo vedeli, da nas bo kmalu grel sonček in razpoloženje na avtobusu je bilo dobro.

Nanos je visoka kraška planota v gorski pregraji, ki ločuje celinski del Slovenije od Primorja. Je 12 km dolga in do 6 km široka kraška planota s strmo odrezanim robom, imenovanim Pleša. Poleg Snežnika je najbolj značilna gora na Notranjskem.

Na vzhodni strani ga ločuje predjamski prelom od kraške planote Hrušice, na zahodu pa ga dolina Bele loči od planotastega Trnovskega gozda. Strma, na zahodni strani prepadna od 500 do 700 m visoka pobočja, ga ločijo od Vipavske in Pivške kotline, zložnejši dostop je le s severne strani. Površje planote je razjedeno v podolgovate dole, vrtače in kopaste vrhove, od katerih se najvišje vzpne Suhi vrh (1313 m) na jugovzhodu. Prevladujejo nadmorske višine okrog 1100 m, zahodna polovica je nižja (800-950 m) in manj kamnita.

Gozdnato planoto obiskujejo planinci in jadralni padalci. Nanos prečkata Slovenska planinska transverzala in Slovenska geološka pot. Na razgledni točki Pleša (1262 m) stoji televizijski pretvornik, v bližini je Vojkova koča.

Naš pohodni načrt je bil, da se na planoto povzpnemo po položnejši, vendar daljši poti. Vožnja do izhodišča pri Abramovem domu je hitro minila in že smo jo urezali v klanec. Na tabli je bil napis: Vojkova koča, 2 uri. Vedeli smo, da nas čaka kar veliko hoje, nismo pa pričakovali, da bomo šli tokrat kar malo po polžje… do koče smo porabili skoraj tri ure poti med borovim in mešanim gozdom, suho travnatimi pobočji in skalovjem. Vmes smo večkrat počivali in se krepčali pa tudi povzpeli na travnat grič, kjer je bil lep razgled po celi planoti.

Ko smo prispeli do Vojkove koče, smo si odpočili, se okrepčali in fotografirali. Vreme nam je dobro služilo, ko pa smo se povzpeli do oddajnika in pot nadaljevali po južni steni, je kar precej pihalo. Močan veter za ta konec Slovenije ni nič neobičajnega, zato smo bili na to kar malo pripravljeni. Tokratni pohod po nanoški planoti je bil za marsikoga kar precejšnji preizkus vzdržljivosti, saj smo prehodili dolgih 17 kilometrov poti in naredili več kot 20.000 korakov. Sonce, lepi razgledi, dobra družba in zadovoljni obrazi na cilju pa so odtehtali vse napore. Vrnili smo se po isti poti in ob gorski kmetiji nas je že čakal avtobus.

Zdaj pa že komaj čakamo, da se zopet vidimo na našem vsakoletnem planinskem taboru, ki bo tokrat 31.5. in 1.6.2025 na Zelenici. Lepo vabljeni!